Hebrews 11

Zgledi vere

1Kaj pa je vera? Vera je gotovost, da se izpolni to, kar je Bog obljubil; to je trdno prepričanje, da je nevidni Božji svet resničnost, čeprav ga še ne moremo videti.
V izvirniku: Vera je trdno pričakovanje tistega, kar upamo, gotovost o stvareh, ki jih ne vidimo.
2Naši očetje so živeli s tako vero. Zato so nam postali zgledi.

3Ker verujemo Bogu, vemo, da je ves svet ustvarjen po njegovi besedi; vse, kar vidimo, je postalo iz nevidnega. 4Ker je Abel veroval Bogu, je bila njegova žrtev boljša kot žrtev njegovega brata Kajna. Abela je Bog sprejel in to potrdil tako, da je sprejel njegov dar.
1. Mojzesova 4,3-10.
Čeprav je že zelo dolgo, odkar je Abel mrtev, še vedno govori.

5Henoh je veroval Bogu, zato mu ni bilo treba umreti. Bog ga je vzel k sebi, kar naenkrat je izginil. Preden pa se je to zgodilo, je Bog dejal, da mu je Henohov način življenja po volji.
1. Mojzesova 5,21-24.
6Boga ne morete zadovoljiti brez vere, brez čvrstega zaupanja vanj. Kdor namreč hoče priti k Bogu, mora verovati, da Bog je in da bo nagradil tiste, ki ga v resnici iščejo in želijo spoznati, kaj je Božja volja.

7Tudi Noe je veroval Bogu in se je ravnal po njegovih navodilih. Gradil je veliko ladjo, čeprav ni bilo niti najmanjšega znaka, da bi lahko nastal potop. Zato ga je Bog rešil z vso njegovo družino. Tako je obsodil svet in prejel od Boga pravičnost, ki prihaja po veri.
1. Mojzesova 6,13-22; 1. Peter 3,20.


8Trdna vera je bila vzrok, da je Abraham poslušal Boga. Ko mu je Bog zapovedal, naj se odpravi v deželo, ki naj bi bila šele mnogo pozneje njegova last, je brez obotavljanja zapustil svojo domovino.
1. Mojzesova 12,1-2.
Ni vedel, kam bo prišel.
9Zaupal je Bogu in to mu je dalo moč, da je živel v deželi, ki mu jo je Bog obljubil, kot tujec. Kakor Izak in Jakob, ki sta dobila enako obljubo, je živel tudi on v šotoru, kot nekdo, ki je prišel samo na kratek obisk. 10Abraham je namreč čakal, da bo dospel v mesto, ki stoji na trdnih temeljih, katero je načrtoval in zgradil Bog sam. 11Tudi Sara, Abrahamova žena, je neomajno verovala Božji obljubi, da bo dobila otroka, čeprav je bila za to že prestara. Saj je vedela, da Bog izpolni vse svoje obljube.
1. Mojzesova 17,19; 18,1-14; 21,2.
12Tako je dobil Abraham v letih, ko pravzaprav več ni mogel storiti, da bi Sara zanosila, tolikšno potomstvo, kolikor je zvezd na nebu in peska na morskem obrežju, ki ga nihče ne more prešteti.

13Vsi ti so bili ljudje, ki so se zanašali popolnoma na Boga. Vendar so pomrli in Božje obljube se niso izpolnile v času njihovega življenja. Le od daleč so gledali in se veselili zaradi tega, saj so vedeli, da so na tej zemlji samo gostje in tujci. 14Kdor pa priznava, da je samo tujec na tej zemlji, s tem tudi potrjuje, da šele išče svojo pravo domovino. 15Naši očetje niso smatrali dežele, iz katere so odšli, za svojo domovino; saj bi se tja vsak čas lahko vrnili. 16Ne, hrepeneli so po boljši domovini, po domovini v nebesih. Zato se Bog ne sramuje imenovati njihov Bog; on je namreč zgradil zanje mesto v nebesih.

Zgledna vera

17Abraham je tako trdno veroval Bogu, da je bil pripravljen žrtvovati celo svojega sina Izaka, ko je Bog to zahteval od njega,
1. Mojzesova 22,1-4; Jakob 2,21.
četudi mu je Bog obljubil:
18Po Izaku bo prišlo potomstvo, ki se bo štelo.
1. Mojzesova 21,12.
19Abraham je zaupal Bogu, da lahko obudi njegovega sina Izaka celo od mrtvih. Pravzaprav se je to tudi zgodilo, kajti Abraham je svojega sina že zapisal smrti.

20Izak, mož vere, je najprej blagoslovil Jakoba potem pa Ezava. Čeprav ni vedel tega, je ravnal po načrtu, ki ga je Bog imel za prihodnost.
V izvirniku: Po veri je blagoslovil Izak Jakoba in Ezava tudi za prihodnost.
21Jakob je malo pred svojo smrtjo v trdni veri blagoslovil oba Jožefova sinova. Opiral se je na svojo palico ter se ponižno priklonil Bogu.
1. Mojzesova 47,31–48,20.


22Ker je veroval Božjim obljubam, je Jožef pred svojo smrtjo napovedal, da bo izraelsko ljudstvo odšlo iz Egipta. Tako trdno je računal na to, da je celo naročil, naj vzamejo s seboj tudi njegove kosti.
1. Mojzesova 50,24-25.


23Mojzesovi starši so trdno verovali Bogu, zato se niso bali ravnati v nasprotju s kraljevim poveljem, ko so svojega zdravega in lepega otroka skrivali tri mesece.
2. Mojzesova 2,2; 1,22.


24Tudi Mojzes je zaupal Bogu. Sicer se ne bi branil, ko je odrastel, še naprej ostati sin faraonove hčere. 25Raje je trpel skupaj z Božjim narodom stisko in preganjanje, kot da bi še naprej užival v brezbožnem življenju na dvoru. 26Tako, kot se je Kristus odrekel slave pri Bogu in je vzel nase sramoto križa, se je tudi Mojzes odpovedal egiptovskemu zlatu in zakladom, da bi osvobodil svoje ljudstvo suženjstva.
V izvirniku: in je imel Kristusovo sramoto za večje bogatstvo od egiptovskih zakladov.
Vedel je, kako bogato ga Bog želi nagraditi.
27Po veri v Boga je pozneje zapustil Egipt in se ni bal kraljeve jeze. Tako trdno je računal na Boga, kot da ga je videl in ni se bal. 28Ker je veroval Bogu, je Mojzes posredoval Izraelcem predpise za praznovanje pashe. Bil je prepričan, da bo Bog rešil svoje ljudstvo, zato je naročil naj zakoljejo velikonočno jagnje in namažejo podboje vrat v svojih hišah z jagnjetovo krvjo. Tako so vsi Izraelci ostali pri življenju, ko je Božji angel moril egiptovske prvorojence.
2. Mojzesova 12,1-14.
29Tudi izraelsko ljudstvo je dokazalo svojo vero, ko je šlo čez Rdeče morje kot po suhi zemlji. Egiptovska vojska je hitela za njimi in potonila v valovih.
2. Mojzesova 14,21-29.
30Ni bila vojaška moč vzrok, da je padlo obzidje Jeriha, potem ko so Izraelci hodili okrog mesta sedem dni, ampak le njihova vera.
Jozue 6,12-21.
31Prostitutka Rahaba je verovala v Boga in v njegovo moč in je to dokazala s tem, da je prijazno sprejela v svoj dom izraelske vohune. Zato je niso umorili, kot vse ostale prebivalce Jeriha, ki so se zoperstavili Božji volji.
Jozue 2,11-12; 6,21-25; Matej 1,5; Jakob 2,25.


Vera, ki vodi do cilja

32Ali naj naštevam še naprej? Vzelo bi mi vse preveč časa, da bi pripovedoval še o Gideonu, Baraku, Samsonu, Jefteju, Davidu, Samuelu in o vseh prerokih. 33Oni so vsi verovali Bogu in so zato premagovali kraljestva, delali, kar je bilo pravično in prejemali, kar je Bog obljubil. Zapirali so levom žrela, 34premagovali razbesnele plamene in ubežali meču morilcev. Njihova slabost se je spreobračala v moč. Ker so se zanašali na Boga, so delali junaška dela in poganjali sovražnike v beg. 35Žene so doživljale, da je Bog njihove umrle svojce obudil od mrtvih. Druge pa, ki so prav tako zaupali Bogu, so mučili do smrti. Raje so se odrekli svobode, kakor da bi zatajili svojo vero. Upanje v vstajenje mrtvih jim je dalo moči za to. 36Nekatere so zasmehovali in preganjali, ker so se držali Boga. Vklenili so jih v verige in vrgli v ječo. 37Kamenjali so jih in sežigali, morili so jih na zverinske načine, ali pa so jih ubijali z mečem. Brez doma, oblečeni v ovčje ali kozje kože so hodili okrog, lačni, osamljeni in bolni. 38Tavali so po puščavah in gorah in se skrivali po votlinah in jamah, ljudje, ki jih ta svet ni bil vreden.

39Zaradi vere je Bog vsem njim dal svoje priznanje. Pa vendar so vsi zaman čakali, da bi v času njihovega življenja izpolnil vse, kar jim je obljubil. 40Bog je namreč imel nekaj boljšega v načrtu: želel je, da bi skupaj z nami prišli na cilj, v njegovo kraljestvo.

Copyright information for SlvZNZ